Zahodna polovica

Ker je bilo koleno še vedno boleče, sva v soboto sklenila hoditi po ravnem. In edina ravna stvar na celem otoku so levade, namakalne poti.

Čez Encumeado sva se peljala po planoti Paul de Serra v osrednjem delu otoka, kjer sva uzrla par sončnih žarkov, vendar so bile doline zavite v meglo:

madeira-0215madeira-0217

Z izhodišča sva se spustila dol in hodila ob levadi:

Že od daleč sva zagledala slap Risco, ki pada s sto metrov visokih skal. madeira-0225

Na drugi strani doline in za slapom je v skalo vklesana še ena levada, ki pa je zaradi plazu zaprta. Pravzaprav je zanimivo, kako nikjer ne priporočajo zaščitne opreme, saj se skale povsod precej krušijo, ne samo ob neurjih.

madeira-0230

Risco

Dobra dva kilometra naprej naju je čakal še en slap, oziroma deklarativno 25 njih. Tudi oni so bili skrivnostno zaviti v meglo.madeira-0239madeira-0256

madeira-0263

ptički so povsem domači, ker nimajo naravnih plenilcev

Na žalost slike niso najbolje uspele, saj zaradi megle ni bilo dovolj svetlo, pa še pršilo je po objektivu. Tolmun bi zgledal vabljiv, če bi bilo 20°C več, tako pa je bilo kar hladno. Spodnje skale so v živo povsem rdeče (najbrž bogate z železovo rudo?).

Zaradi mojega šepanja, ki je bilo sploh navzdol izjemno naporno, (+enkrat mi je zdrsnilo in sem se sesedla na skale, na srečo ne ob prepadu), sva celo popoldne prebila tukaj in tako nisva šla še na kakšno levado. Sicer bi tukaj raje lezla po hribih, ker so razgledi bolj fenomenalni, pa še bolj si pretegneš ude.

Nazajgrede sva še ujela pogled na Cabo Girao ob sončnem zahodu. To je 560 do 589 metrov visok klif, ki pa ni najvišji v Evropi, kot ga promovirajo.madeira-0273

Tako sva naslednji dan raje bolj počivala in se z avtom zapeljala do severne obale ter naredila krog po zahodu nazaj do Funchala. Od naselij na Madeiri bi še najraje živela v Sao Vicentu, ki sicer ni niti pretirano lep niti pretirano zabaven, ima pa lepo nogometno igrišče in kljub močnemu vetru je bilo tukaj največ (športnih) kolesarjev. Tudi pogled na klife ni slab, da ne omenjamo meni najlepše ceste ob severni obali, ob kateri padajo slapovi (in kamenje, zato je stara pot zaprta).

madeira-0306

enosmerna stara pot, ki se vzporedno z novo vije navzgor skozi manjši tunel, mi je izjemno všeč, vendar jo konstantno zasuvajo plazovi

 

Tole zgoraj sta pogleda ob cesti do Ribeire da Janela, kjer sva našla krasne bazaltne stebre, zgornji del skal na kopnem pa povsem porasel z ušesnikom.

madeira-0329

Na poti do Porto Moniza se je že zjasnilo, tako da sva za trenutek pomislila, da bi se namočila v morske bazene med skalami, vendar je bilo še zmeram kakšnih 14 stopinj.madeira-0344Ob toplejšem vremenu imate tudi možnost namakati se v neukročenem morju. Midva sva se namesto tega odločila za ulov dneva, papagajsko ribo. Sicer je bila zelo dekorativna (rdeča), vendar so nama jadranske bolj všeč.

Cesta nad Porto Monizom se je hitro dvignila na klif in naju pripeljala na zahodno, takrat najprijetnejšo (beri: zavetrno) stran otoka.madeira-0370madeira-0373madeira-0374

madeira-0378

pogled z najzahodnejše točke proti jugozahodu in najino edino srečanje z mirnim Atlantikom

Izlet sva zaključila s sladoledom v Jardim do Maru ob sončnem zahodu. Tudi upokojenske dneve, kjer ne prepešačiš vsak dan 20 kilometrov, si je treba privočiti :)

Madeira 0394.JPG

pogled proti Paul do Maru

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s