Spet sem solo

Ugotavljam, da sem imela super družbo. V vseh desetih(?) dneh našega druženja sem si samo enkrat zaželela biti sama. Sopotnika sta se razcepila proti otokom ter v Vietnam.
Prestavila sem se v dorm, kjer imam za družbo neumitega Nemca in pijana prepevajoča Angleža. Res sem imela srečo, da sem našla sopotnika, ki namesto za alkohol denar raje zapravita za hrano in sta mogoče še bolj šparovna od mene. Sicer pa se mi zdi, da si tokrat kar privoščim – vsaj za svoje standarde :)
Odšla sta zvečer,  zato sem hotela dan preživeti z njima.
Za zajtrk sem našla spet nekaj novega, nekakšno želatinasto stvar s sezamom, ki pa ima okus po maku.

image

Sklenili smo si ogledati Wat Baan Dam oz. Črno hišo.
Ker je stvar kakšnih 15 km iz mesta, smo štopali. Ingmar je hotel, da to počnem jaz in imela sem srečo! Že drugi avto, ki sem ga vprašala (in prvi, ki je dejansko šel v našo smer) nas je pobral. Kakšnih 25 km iz mesta, ko smo se  vozili že nenormalno dolgo, nam je povedal, da gre na poslovnj sestanek, nato pa nas bo odpeljal do wata.

image

Kahnov (se mi zdi, prvič se je predstavil kot Goal) sestanek je minil v petih minutah v kavarni, od kodar nam je prinesel 25 kosov različnega zahodnjaškega peciva in vodo! Res lepo od njega.
Potem smo se obrnili nazaj, da bi šli do wata, ampak smo zgrešili odcep. In še enkrat. Mislim, da nam je v tretje ali četrto uspelo, je pa ta pot trajala kakšnih 60 km namesto 15.

Wat Baan Dam je umetniško delo ali park nedavno preminulega umetnika. To so večinoma lesene izrezljane stavbe, okrašene z živalskimi kožami in kostmi ter orožjem. Imajo tudi dva živa pitona, sovo in neke druge ptiče.

image

image

Ne vem, mogoče ne razumem ali cenim tajske umetnosti, ampak do zdaj se mi je vse zdelo kičasto, prisiljeno in preveč novo. Ne sodobno, samo novo. Še največji vtis je name naredila neka parazitska rastlina na tem drevesu:

image

Izkazalo se je, da Kahn živi v Bangkoku in je tukaj samo poslovno, zato nikogar ne pozna in mu je dolgčas.  Tako se je odločil za ta dan preleviti v našega osebnega šoferja. Odpeljal nas je nazaj do hostla, kjer sva z Ingmarjem odigrala partijo šaha, kar zanj bržkone ni bilo posebej zabavno, pa je vseeno vztrajal. Še parkiranje je plačal, potem pa ju odpeljal še do avtobusne postaje iz mesta. Vau, kako lepo od njega!

Zdaj sem, kot rečeno,  sama. Čeprav smo se na raznih tržnicah vedno porazgubili, ker se je nekdo od nas v nekaj zagledal ali se odločal o hrani (78% časa Ingmar, ostalih 22% jaz), je bilo to bolj zabavno kot da sama žvečim svoj suši. Skratka, mislim, da ju bom (vsaj zaenkrat) pogrešala.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s