Španija 2.1

Navdih za tokratni kratek sprehod po Španiji je bila, priznam, letalska karta iz Trsta za 12€. To, božansko vreme in bližina Maroka.  Tokrat nisem imela izdelanega načrta, le karto v žepu in deset kil krame na hrbtu. Za vsak slučaj – npr. če bi se odločila ostati kak mesec ali dva – sem s sabo pritovorila cel kup neportebnosti kot so leče, dolgi rokavi in dve kili knjig. Vseeno sem v nahrbtnik zbasala spalko, podlogo, kolesarsko baterijo, vrv, ekstra baterije za fotoaparat in ostale stvari, ki bi prej koristile preživetju v necivilizirani divjini kot pa v španskem raju za nakupe.

Letela sem iz Trsta do Valencie. Z Nikotom sva peljala še Nušo, prijazno punco, ki zdajle še zmeram couchsurfa nekje v Valencii, medtem ko jaz lenarim v Almuñécarju.
Pristali sva zvečer, ob pol osmih. Ker sva obe strašno stiskaški šparovni, sva takoj začeli obupovati nad ceno metroja do mesta. Prijaznega policaja sva vprašali, če lahko hodiva do mesta, in revež sploh ni mogel doumeti, kako sva lahko tako zmešani. Na koncu sva vseeno kupili karto za metro, da sva lahko ujeli CS language exchange meeting. Luštni ljudje, a žalost sem večino večera namesto v španščini v angleščini klepetala s sicer prav zabavnim Poljakom. Po ustaljeni navadi sem pozabila fotografirati našo družbo.

Po manj kot uri sva morali oditi, da sva se srečali vsaka s svojim couchhostom. Najprej sem naju zelo suvereno vodila v napačno smer, dokler se nista dva Španca na mopedih sama od sebe ponudila, da nama pomagata. Usmerila sta naju v 50% bolj pravilno smer. Ker se mi je vseeno zdela napačna, sem naključno gospo vprašala, kam morava. Končno naju je usmerila v povsem pravilno smer (točno obratno od moje  :)).

moj prvi host. upam, da bom tudi jaz kdaj tako kul!

Na dogovorjeno metro postajo sem prispela kake pol ure prepozno. Z Javierjem sva šla v nek lokal na sendvič-pitasto večerjo, potem pa sem prespala pri njem na tleh. Oh, kakšno noro stanovanje imajo v elitni četrti blizu Mercada de Colon! Visoki stropovi z ornamenti,  moderno pohištvo in kul umetniška dela po stenah.

prespala sem praktično za ovinkom, okolje ne bi moglo biti bolj v nasprotju z mojim umazanim ruzakom in poceni pivom, ki sem ga tovorila s sabo

Naslednji dan je imel zjutraj službo, tako da sva šla samo na pecivo za zajtrk, nato pa sem z ruzakom sama bluzila po mestu. Tokrat mi je bila Valencia še bolj všeč kot zadnjič.

tukaj sem našla kosilo v trgovini s pivom

nom nom. dejansko sem znala dovolj špansko, da sem želje v skladu z mojim omejenim znanjem o temnem pivu delila s prodajalcem. čeprav me je na koncu prepričala etiketa:)

Tole pivo sem spila toplo v parku Turia, opazujoča neke lokalne skejterje. V bistvu sem bila po njem rahlo pijana. Nisem vedela, kaj naj sama s sabo, zato sem odpešačila do plaže, saj je spomladi nisem obiskala.

tako zgleda del proge za formulo ena. slikala sem izključno zato, da bi imela več fotk s potovanja, sicer me niti malo ne zanima. jap, en navaden turist sem :D

kasneje sem izvedela, da je razdejanje na plaži posledica strašnih neurij, zaradi katerih so med drugim prejšnji teden zaprli letališče, ker je bilo poplavljeno

Ker sem genij, se mi je zdelo dve uri pred letom primerno namakati v slani vodi in pesku, da me je lahko potem vse srbelo še celo noč in naslednji dan. Nekako sem se po nesreči prešvercala na metro, čeprav sem imela vozovnico, nato pa me ni hotel spustiti ven iz svojega črevesja. Na srečo mi je na pomoč priskočil policaj, ki sicer preži na slepe potnike.

Zadnji hip sem ujela letalo proti Malagi (še ena karta za 12€, kaj pa drugega). Pristala sem ob 23:30 in najprej malo sede dremala na neudobnih sedežih v arrivals hall. Ko sem imela dovolj polomljenega položaja in se mi je zdelo, da bo osebje končno nehalo vohljati naokrog, sem se preselila na okensko polico za nek steber in se z ruzakom zaščitila pred pihanjem klime.

odlika spanja na klimi je bil pogled na nočno pisto

Ob dveh me je prehlajena varnostnica zbudila in hotela videti mojo karto. Očitno ji ni bila všeč, saj me je pospremila ven ter pri tem ni pozabila namigniti svojim kolegom, da sem najbrž nora. Hvala za to čudovito gesto :)

V vhodni hali sta že spala dva klošarja. Zleknila sem se med zunanjo stekleno steno in neko trafiko, ker se mi je v temi to vseeno zdel bolj privaten prostor.

spala sem na tleh pri tej rumeni steni

Okrog sedmih, ko je bilo že tako svetlo ^^ in so ljudje začeli mravljinčiti po letališču, sem pospravila svojo šaro in imela jutranjo toaleto v WCju za invalide. Ko sem bila na četrt čista, sem se odpravila v Malago, kjer sem povsem zadeta od zaspanosti še dve uri čepela v pristanišču.

ob devetih zjutraj je bil to eden izmed najmanj zabavnih krajev sploh, toda vsaj čuvajem sem se zdela jako zanimiva

Ko so se ob desetih končno odprle trgovine, sem si kupila liter mleka in ob obali začela pešačiti proti vzhodu, da bi štopala. Ker sem v Malagi že bila, tokrat nisem imela zemljevida in sem se zanašala na to, da bom prej ko slej prišla do primernega mesta.

po treh ali štirih ura hoje po soncu z 10-kilskim nahrbtnikom sem le dosegla konec mesta! wohoo!

Na zemljevidu Španije je bila ta razdalja približno pol centimetra.

Odcep za avtocesto je bil nekje malce bolj severno, ampak zdelo se mi je, da lahko štopam po stari cesti v večih manjših etapah. Pogled na zemljevid sicer razkrije, da je bilo do avtoceste manj za hodit. Ah, ja. Prostor je bil idealen (razen pomanjkanja sence, tale slika zgoraj je bil moj pogled na levo, cesta je bila na desni), vendar me sprva nihče izmed mimovozečih ni pošmirglal. Očitno Španci res niso naklonjeni štoparjem.

Po samo 15 minutah (kakšna sreča!) mi je ustavil nek moški, star med 40 in 50 let. Kaj kmalu sva ugotovila, da on ne zastopi moje angleščine, jaz pa ne njegove španščine. Sicer sem mu razložila, da grem h kolegu, ki ima babico 100km proti vzhodu in da mi je vseeno, kje na poti me odloži, pa me je vseskozi spraševal isto vprašanje. Nato me je vprašal, če me je strah, kar sem suvereno zanikala, potem pa je me prijel za dlan. Še zdaj mi ni jasno, kaj je hotel od mene, to me je prej zmedlo kot pa prestrašilo. Pokazala sem na cesto in v angleščini rekla, naj gleda nanjo. Ponovil je prvo vprašanje, zato sem pokazala na odcep in odložil me je v nekem mestecu na poti, Torre del Mar. Ob izkrcanju sem se poslovila po špansko, kar je tokrat popolnoma zmedlo njega.

takole tam pasejo koze sredi mesta. prisrčno, ni kaj!

in tudi čist malo kinky. zanimivo, da naskakovalec nima rogov, žrtev pa. to je rahlo razkačilo pastirja

Od tam sem hotela odpešačiti ven iz mesta, da bi nadaljevala s kazanjem palca, vendar je kolega vztrajal, da me pride iskat, ker ima poln kufer čakanja, in da je že na poti.

Njegova babica ima hišo 50km stran od tam, v Almuñecarju. Po rodu so Danci in na sploh je to mala danska kolonija, v trafiki prodajajo samo danske in nemške revije.

upam, da bom lahko skočila s teh skal

Tukaj je luštno, čeprav je mestece polno v glavnem tujih penzionerjev. Ampak po spanju vprašljive kvalitete strašno paše plavati v privat bazenu in piti pivo na terasi :)

na tej terasi! modra lisa v levem grmovju je bazen

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s