Čudež

Eh, zlobna tablica je pojedla blog o sončnem vzhodu.
Torej včeraj me je vrvež jutranje tržnice pod oknom zbudil že ob pol šestih. Ravno dovolj časa za ocvrt zajtrk in kavo, potem pa po 718 stopnicah do templja.
image

Kakšne pol ure je trajalo, da sem uzrla sonce.
image
image
image
image

Po fotošutingu sem se podala še na zajtrk #2. Neverjetno, da ti ljudje dočakajo nadsrednjeletno starost pri svoji prehrani. Veliko cvrtja, meso, riž, obilne količine sladkorja in zelenjave le za začimbo. Hecni so v svojih smešnih kapah.
image

Ingmarjeva teorija je, da so nekoč nosili živalsko krzno, zdaj pa nosijo kape v obliki medvedkov, da jih spominjajo na prednike :)

Ker sem bila že pokonci, sem šla še na sprehod čez plantaže in skozi vasi, kjer predelujejo kavo. Veliko metuljev in samo dva človeka v dveh urah.
image
image
image
image
image

Naslednji dan smo odštopali do Chiang Raia v dveh etapah. Še dobro, da imajo toliko teh dostavnih avtomobilov, da smo lahko sedeli zadaj.
image

Naj mojih dragih ne skrbi, moje oko je v resnici normalne velikosti. Sem pa videla psa z gigantizmom.

V Raiu smo gledali to njihovo dobrodelno kolesarsko dirko “bike for dad”, pri čemer je dad seveda njihov kralj. Stotine kolesarjev vseh starosti in oblik so počasi krožile okrog mesta na skoraj vsakem možnem kolesu. Cestke, gorska kolesa, mestna in fatbajki.
image

Zvečer smo jedli dobrote na nočni tržnici. Kako so Tajci pametni, da imajo odprto kuhno v skoraj vsakem mestu!

Ker v hostlu niso imeli več prostih dorm postelj, smo se stlačili v privat sobo za dva. Tole me čaka kmalu:
image

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s