Noč v Þingvellirju ni bila strašno prijetna. Ker je moj šotor primeren za tri pritlikave osebe brez prtljage, sem noč preživela na zadnjih sedežih avta. Ne vem, zakaj sem bila tako živčna, ampak zdelo se mi je, da se vanj zaletavajo besne ovce, čeprav se je najbrž samo veter. So pa sicer blejale v bližini. Zjutraj smo čimprej spakirali in se pobrali, preden bi nas ošteli jezni kmetje ali pa čuvaji parka, in se podali na pot proti gejzirju Strokkur.
Na parkirišču pri gejzirju smo si privoščili zajtrk. Mislim, da corn flakes do takrat še nikoli v življenju niso bili tako dobrega okusa :)
Naslednja postojanka je bil slap Gullfoss oz. Zlati slap na reki Hviti, na katerem so nekoč hoteli postaviti hidroelektrarno, a je Sigridur, hči nekdanjega lastnika slapu, to preprečila. Kako kul bi bilo imeti v posesti slap, ha? Po drugi strani pa nisi lastnik ničesar oprijemljivega, saj reka lahko presahne. No ja, verjetno to drži za marsikaj.
Moj prijazni voznik mi je na zmeljvidu obkrožil par zanimivih stvari v teh koncih, ki so sicer precej skrite, vendar baje še toliko lepše. Zanašali smo se na smerokaze ob poti, pa vendar smo eno stvar opazili šele, ko smo se po ovinkasti makadamski cesti odpeljali mimo, ene nismo našli, ena pa je bila še osem kilometrov hoje stran, ura pa 8 zvečer.
Tako smo si ogledali samo še spodnje slapove, katerih imena na žalost ne poznam. Ne morem se odločiti, če so mi bili ljubši kot Glymur, ampak vsekakor so na mojem seznamu top 2 čudovitosti Islandije.
Prespali smo v kampu, polnem pijanih Islandcev. Ob treh zjutraj so naokrog tekali majhni otroci, njihovi starši pa so veseljačili še dlje. Bržkone so pili doma zvarjen alkohol, saj ne Islandiji lahko kupiš alkoholne pijače samo v specializiranih državnih trgovinah, pa še drage so. Pločevinka lokalnega piva je v tej trgovini 2-4€, najcenejše vino 10€. Likerjev sploh nismo opazili. V barih se cene potrojijo. Poleg tega se njihovo pivo razen z imenom (Viking) ne ponaša z nobeno posebnostjo. Vsekakor pa se počutiš precej možato, če piješ 8% pivo s tem imenom :)
Nadzor nad alkoholom ni edina posebnost islandske vlade, imajo namreč tudi državno religijo, ki je neka sorta luteranstva. Zanimivo, glede na to, da so bili nekoč pogani. Sicer pa po pričakovanjih niso goreče religiozni.
Naslednji dan smo se kot pravi turisti zapeljali do Seljalandsfossa, ki nas je učinkovito premočil do kože, namreč možno se je sprehoditi za njim.
Kot malo manj pravi turisti pa smo si ga želeli ogledati še od zgoraj. Ugotovili smo, da prek tiste pečine padajo štirje slapovi, in se zadovoljili z bingljanjem nog čez enega izmed ostalih.
Naslednji na seznamu je bil Skógafoss. Na poti do njega smo pešačili do nekega naravnega bazena, kjer se je Javor kopal v vodi, polni alg, soli in okopalkanih tujcev vseh starosti in oblik. Moram priznati, da so mi bili prejšnji slapovi bolj všeč. Najbrž je temu botroval predvsem njihov vrstni red. Res, v teh parih dneh smo jih videli obilico. Dnevi, ki so sledili, so bili brez njih malce čudni.
Pot smo nadaljevali proti jugu, natančneje do rta Dyrhólaey, ki je znan po naravnem loku vulkanskega izvora ter gnezdišču njork. Meni bo ostal v spominu predvsem po božjastnem vetru. Ničhudegasluteč smo parkirali na standardni razdalji od ostalih avtomobilov, kar se je izkazalo za neverjetno slabo idejo takoj, ko je Anže odprl vrata in jih je veter prav nič ljubeče treščil v sosednje vozilo. Dejansko se je bilo možno naslanjati na veter, ki nas je držal pokonci. Čeprav se sliši zabavno, ni bilo prav nič prijetno. Vseeno lahko rečemo, da smo tam preživeli par ur, čeprav smo jih preždeli v avtu, da bi počakali nesrečnega voznika, ki smo ga oškodovali. Po več kot uri brez uspeha smo misleč, da ga je odpihnilo, pustili listek z našo telefonsko in se odpravili naprej.
Čez par ur nas je le poklical. Izkazalo se je, da sta bila to mlad par turistov, presrečen, da smo pošteni in nismo pobegnili s kraja zločina. Tukaj ti drugega pravzaprav sploh ne preostane, saj so vsi tako prijazni. Najbrž se še kriminalci vzorno vedejo. Zanimivo, saj je tu nekoč veljajo prav surovo “pravo”. (Po prihodu domov sem opazila, da se je cena za najem našega avta povišala za trikrat – upam, da ne zato, ker smo Jamesu povzročili stroške zaradi zavarovalne premije.)
Bolj kot smo se bližali ledeniku Vatnajökull, bolj so se gore zavijale v zlovešče oblake. Ledeniški jeziki so se zdeli tako blizu, da bi se jih lahko dotaknili, čeprav smo bili nekaj kilometrov stran. Zrak je povsem čist, zato se vse zdi na dosegu roke.
Utaborili smo se v kampu v naravnem parku Skaftafell, obkroženem z različnimi pohodnimi potmi. Aktivnosti so si sledile po pomembnosti – postavljanje šotora, brcanje hekija in večerja.
Ob dveh ponoči smo se odločili obiskati znamenit slap Svartifoss oz. črni slap, obdan z nadzemeljskimi bazaltnimi stebri. Ko smo se ob štirih zjutraj peš vračali s hriba, je že deževalo.
Naslednji dan smo si za zajtrk ogledali laguno Jökulsárlón. Njen ata je ledeniški jezik Breiðamerkurjökull, le kilometer in pol oddaljen od morja, znamenita pa je po plavajočih ledenih gorah. Tam so celo snemali Bonda, Batmana in Tomb Rider. V zadnjih 40 letih se je jezero povečalo za štirikrat in postalo najgloblje islandsko jezero z 248 metri globine. Na poti smo videli, kakšno pustošenje pusti za seboj reka Jökulsá, kadar narase. Odnaša ceste in železne mostove, katerih ostanki še zdaj stojijo ob novi cesti kot spomenik neustavljivi moči narave.
Na poti proti vzhodu smo se ustavili, da smo kupili hrano in si ogledali par starih podeželskih hiš in hecnih sipin iz črnega vulkanskega peska, pokritih s travnatimi klobuki. Naš cilj je bilo mestece na vzhodni obali, katerega imena ne znam napisati. Na poti smo odkrili luštno nogometno igrišče z žogami ter ga izkoristili za večerno telovadbo.