I.c_land

Kljub mesecem časa, da se pripravimo na tale trip, smo bili bolj ali manj neorganizirani. Par dni pred odhodom smo se ob sredinočnem taroku in vinu zmenili le, kdo bo s sabo vzel nož in kdo sončno kremo.

Tako sem na dan odhoda še kupovala hitrosušeče se majice za na pot. Uro pred odhodom na letališče sem stvari mrzlično stlačila v mamin stari nahrbtnik, ki se je kasneje izkazal za prenosno mučilno napravo.

Na srečo imam res super prijatelje. Vsa zahvala gre predvsem Nikotu in njegovemu bratu.. Niko nas je namreč peljal do zagrebškega letališča. Zataknilo se je že na mejnem prehodu, kjer sem ugotovila, da sem namesto osebne v naglici pograbila zdravstevo izkaznico ter sem bila tako brez veljavnega dokumenta za pot. Carinik se je cinično zazrl v nas in vprašal, koliko nas je v avtu. Ker je znal šteti do štiri, smo morali potrditi njegov sum, da sem slepi potnik. Na srečo nas je spustil v prostor med obema mejama, kjer smo ob taroku počakali na Tomaža, ki je z avtom oddrvel po mojo osebno in jo začuda še pravočasno dostavil. Ob tem se vsakemu izmed mojih sotrpinov posebej zahvaljujem: hvala, hvala, hvala in hvala. Glede na pripetljaj bi si zaslužila mesece zasmehovanja :)

Na poti do letališča smo preizkusili zmogljivosti našega polota, ki presenetljivo pospeši do 180km/h. Prispeli smo par minut pred zaključkom check-ina. Letalo je sicer imelo dveurno zamudo, kar smo izkoristili za dremanje in dolgočasenje. V Stuttgartu nas je že čakalo naslednje letalo, mi pa smo obtičali v stekleni sobi, katere vrata se niso hotela odpreti. Na srečo je letališko osebje to kmalu uredilo in ob enih ponoči po lokalnem času smo pristali na keflaviškem letališču. Na Islandiji, prav res :)

mislim, da so to Javorjeve kopalke

ker so vojaška letala okupirala našo stezo, smo morali tudi na pristanek počakati. takole svetlo je sredi noči

na tej sliki vidimo Javorja z zaenkrat še nesmrdljivo prtljago. za njim je napeta zlobna vrvica, ki škodi Tininim kolenom in k njej privlači krvoželjne vampirje in orke

Čeprav bi jaz najraje kar peš rinila do Reykjavika, smo se odločili prespati v kampu blizu letališča, kolikor “noči” je še ostalo. Na turističnih informacijah smo našli zloženko z vsemi islandskimi kampi ter poklicali latnika, da nas je prišel pobrati s kombijem. Ker smo imeli samo telefonsko številko, ne pa tudi imena, smo zelo suvereno dvakrat odslovili človeka, ki nas je spraševal, če čakamo na prevoz do kampa Aleks. Ker smo bili po enournem čakanju še zmeram na letališču, nas je prišel iskat še tretjič, tokrat že ob treh zjutraj. Očitno zgledamo bolj zmedeni kot hudobni, saj nas je sprejel z nasmeškom in nam ni zaračunal dodatne poti.

Ob štirih zjutraj smo končno zlezli spat. Trmasti Anže je skoraj zmrznil v Adijevem vetrovnem šotoru, ker se mu je očitno zdelo primerno že prvi dan testirati, koliko Beara Gryllsa premore v sebi.

Dokler smo še imeli dostop do tople vode, smo se umili, nato pa se odločili za štop do 50 km oddaljenega  Reykjavika, kjer naj bi najeli avto. Po parih minutah nam je ustavil majhen dostavni kombi, ki pa je imel prostor le za dva. Pol minute za njim je že pripeljal naslednji avto, ki je pobral mene. Fanta sta zraven dobila še panoramsko vožnjo po mestu, mene pa je moj voznik odložil pri Harpi, njihovi koncertni dvorani.

Anže pred Harpo. zanimiva zadeva, pokrita z mavričnim steklom, ki spominja na ribje luske

notranjost Harpe. strop je obložen z ogledali, na modernem pohištvu pa lahko posedaš cel dan in po njem drobiš piškote, pa te ne bodo nagnali ven. prijazni ljudje!

opravičujemo se Jamesovim sosedom, da smo jim med hekanjem malce polomili ograjo.

Že mesece prej smo se z Jamesom, avstralskim priseljencem, ki za hobi in zaslužek relativno poceni posoja stare kripe, dogovarjali za najem avta. Naša komunikacije je bila zmedena in na koncu smo imeli srečo, da je sploh imel na voljo kak avto za nas, pa čeprav ne tistega, ki smo ga želeli. Par ur smo čakali pri njem na dvorišču, nato pa prevzeli pravkar-od-mehanika korejski dizel terenec. Ker smo se bali visoke cene, si nihče ni upal vprašati po njej. Na srečo smo se čez par dni opogumili, izbrskali navidezno izgubljeno pogodbo in se olajšali ob ceni 7000 kron na dan, približno 45€. Kar smo prihranili na ta način, smo seveda zapravili za bencin. Naša škatla je požrla 15 litrov na 100 km, mi pa smo jih prevozili kakšnih 1700. Naj omenim, da so naftni proizvodi na Islandiji pošastno dragi. 250 ISK za liter, to je 1.67€, pa še cena se je parkrat na dan dvignila za nekaj centov.

Ne vedoč, da smo od trgovine (Bonus – najugodnejša izbira!) oddaljeni le nekaj sto metrov, smo se kakšno uro vozili po mestu. Šaljivci imajo za turiste na velikih vpadnicah prav posebne semaforje, ki dovolijo zavijanje v levo samo vsako četrto periodo. Ko smo že razmišljali, da bi prav po balkansko zapeljali skozi rdečo luč, se nas je le usmilil. V trgovini smo se založili s hrano (priporočam Euroshopper quick macaroni – blazno hitro se skuhajo in impresivno zrastejo), nato pa se še kakšno uro zgubljali na poti iz mesta proti vzhodu, Thingvellirju.

Anže je potreboval večerno telovadbo, ki pa se ovcam ni zdela tako komična kot nam.

tukaj smo se spogledali, soglasno izustili: “Mordoooor!”, se šli kepati z ostanki snega in valjati po prijetno mehkem mahu

Po Thingvellirju poteka prelomnica med evrazijsko in severnoameriško tektonsko ploščo, tam pa sta tudi največje naravno islandsko jezero in njihov prvi parlament, ustanovljen leta 930. Kakor je Javor povzel po sagi o njalu, je bila pravica tiste čase odvisna od tega, za koliko denarja si najel krive priče.

Drekkingarhylur – v tem tolmunčku so vse do leta 1838 utapljali “čarovnice”, moške pa so obesili ali obglavili

pogled na jezero ter naslednico najstarejše krščanske cerkve na Islandiji (na pokopališču za njo smo našli jezne goske in pa kapo, ki še zdaj dela družbo ostali krami v avtu)

Po sprehodu in ležernem poležavanju nad jezerom smo si privoščili sredinočno večerjo v družbi številnih muh, nato pa nezakonito postavili šotor na območju naravnega parka pod varstvom UNESCA.

čuden islandski fluorescentno rumen kruh. najbrž ga pozimi uporabljajo za razsvetljavo

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s