pot po jugu

Noč v Þingvellirju ni bila strašno prijetna. Ker je moj šotor primeren za tri pritlikave osebe brez prtljage, sem noč preživela na zadnjih sedežih avta. Ne vem, zakaj sem bila tako živčna, ampak zdelo se mi je, da se vanj zaletavajo besne ovce, čeprav se je najbrž samo veter. So pa sicer blejale v bližini. Zjutraj smo čimprej spakirali in se pobrali, preden bi nas ošteli jezni kmetje ali pa čuvaji parka, in se podali na pot proti gejzirju Strokkur.

curek izbruhne 15 – 20 metrov visoko vsakih 7 minut, čeprav se je meni zdelo dvakrat počasneje

takole pa zgleda vegetacija ob žveplenih izvirih. voda je preverjeno res zelo zelo vroča

Na parkirišču pri gejzirju smo si privoščili zajtrk. Mislim, da corn flakes do takrat še nikoli v življenju niso bili tako dobrega okusa :)

Naslednja postojanka je bil slap Gullfoss oz. Zlati slap na reki Hviti, na katerem so nekoč hoteli postaviti hidroelektrarno, a je Sigridur, hči nekdanjega lastnika slapu, to preprečila. Kako kul bi bilo imeti v posesti slap, ha? Po drugi strani pa nisi lastnik ničesar oprijemljivega, saj reka lahko presahne. No ja, verjetno to drži za marsikaj.

v živo zgleda zelo impozantno. najbrž v poletnih nočeh še bolj, saj takrat naokrog ne mrgoli turistov

Hjálparfoss. teli bazaltni stvori me vsakič znova navdušijo

Moj prijazni voznik mi je na zmeljvidu obkrožil par zanimivih stvari v teh koncih, ki so sicer precej skrite, vendar baje še toliko lepše. Zanašali smo se na smerokaze ob poti, pa vendar smo eno stvar opazili šele, ko smo se po ovinkasti makadamski cesti odpeljali mimo, ene nismo našli, ena pa je bila še osem kilometrov hoje stran, ura pa 8 zvečer.

random piknik

Tako smo si ogledali samo še spodnje slapove, katerih imena na žalost ne poznam. Ne morem se odločiti, če so mi bili ljubši kot Glymur, ampak vsekakor so na mojem seznamu top 2 čudovitosti Islandije.

tale dolinica je bila prav magična – za vsako skalo je bil dugačen, kristalno čist potoček z mini slapom in pisanim mahom

Prespali smo v kampu, polnem pijanih Islandcev. Ob treh zjutraj so naokrog tekali majhni otroci, njihovi starši pa so veseljačili še dlje. Bržkone so pili doma zvarjen alkohol, saj ne Islandiji lahko kupiš alkoholne pijače samo v specializiranih državnih trgovinah, pa še drage so. Pločevinka lokalnega piva je v tej trgovini 2-4€, najcenejše vino 10€. Likerjev sploh nismo opazili. V barih se cene potrojijo. Poleg tega se njihovo pivo razen z imenom (Viking) ne ponaša z nobeno posebnostjo. Vsekakor pa se počutiš precej možato, če piješ 8% pivo s tem imenom :)

Nadzor nad alkoholom ni edina posebnost islandske vlade, imajo namreč tudi državno religijo, ki je neka sorta luteranstva. Zanimivo, glede na to, da so bili nekoč pogani. Sicer pa po pričakovanjih niso goreče religiozni.

Naslednji dan smo se kot pravi turisti zapeljali do Seljalandsfossa, ki nas je učinkovito premočil do kože, namreč možno se je sprehoditi za njim.

naravni tuš

Kot malo manj pravi turisti pa smo si ga želeli ogledati še od zgoraj. Ugotovili smo, da prek tiste pečine padajo štirje slapovi, in se zadovoljili z bingljanjem nog čez enega izmed ostalih.

malo manj konvencionalen pogled na Seljalandsfoss. kaj naj rečem, preobilja turistov pač ne maram na slikah, zato sem jih učinkovito skrila za hrib

majhni majhni ljudje in postrani postrani horizont

ta zvedavi ptič nas je kar dolgo obletaval z vseh strani

Naslednji na seznamu je bil Skógafoss. Na poti do njega smo pešačili do nekega naravnega bazena, kjer se je Javor kopal v vodi, polni alg, soli in okopalkanih tujcev vseh starosti in oblik. Moram priznati, da so mi bili prejšnji slapovi bolj všeč. Najbrž je temu botroval predvsem njihov vrstni red. Res, v teh parih dneh smo jih videli obilico. Dnevi, ki so sledili, so bili brez njih malce čudni.

Skógafoss. 60 metrov visok vodopad

pogled od zgoraj na reko Skógá mi je bil bolj všeč

Pot smo nadaljevali proti jugu, natančneje do rta Dyrhólaey, ki je znan po naravnem loku vulkanskega izvora ter gnezdišču njork. Meni bo ostal v spominu predvsem po božjastnem vetru. Ničhudegasluteč smo parkirali na standardni razdalji od ostalih avtomobilov, kar se je izkazalo za neverjetno slabo idejo takoj, ko je Anže odprl vrata in jih je veter prav nič ljubeče treščil v sosednje vozilo. Dejansko se je bilo možno naslanjati na veter, ki nas je držal pokonci. Čeprav se sliši zabavno, ni bilo prav nič prijetno. Vseeno lahko rečemo, da smo tam preživeli par ur, čeprav smo jih preždeli v avtu, da bi počakali nesrečnega voznika, ki smo ga oškodovali. Po več kot uri brez uspeha smo misleč, da ga je odpihnilo, pustili listek z našo telefonsko in se odpravili naprej.

Dyrhólaey. veter in nobene njorke na spregled

Čez par ur nas je le poklical. Izkazalo se je, da sta bila to mlad par turistov, presrečen, da smo pošteni in nismo pobegnili s kraja zločina. Tukaj ti drugega pravzaprav sploh ne preostane, saj so vsi tako prijazni. Najbrž se še kriminalci vzorno vedejo. Zanimivo, saj je tu nekoč veljajo prav surovo “pravo”. (Po prihodu domov sem opazila, da se je cena za najem našega avta povišala za trikrat – upam, da ne zato, ker smo Jamesu povzročili stroške zaradi zavarovalne premije.)

predvidevam, da je tole kompozicija nekoč vulkanskega otočka in rečno-ledeniških sedimentov. meni zelo všečno

Bolj kot smo se bližali ledeniku Vatnajökull, bolj so se gore zavijale v zlovešče oblake. Ledeniški jeziki so se zdeli tako blizu, da bi se jih lahko dotaknili, čeprav smo bili nekaj kilometrov stran. Zrak je povsem čist, zato se vse zdi na dosegu roke.

ledeniški jezik se lenobno razprostira po pobočju

Utaborili smo se v kampu v naravnem parku Skaftafell, obkroženem z različnimi pohodnimi potmi. Aktivnosti so si sledile po pomembnosti – postavljanje šotora, brcanje hekija in večerja.

quick macaroni in škatla kosmičev, ki se je s pomočjo srebrnega selotejpa in Javorjevih spretnih prstov do konca potovanja prelevila v pokrovko

Ob dveh ponoči smo se odločili obiskati znamenit slap Svartifoss oz. črni slap, obdan z nadzemeljskimi bazaltnimi stebri. Ko smo se ob štirih zjutraj peš vračali s hriba, je že deževalo.

skala pod slapom me spominja na obelisk iz Odiseje 2001, na srečo pa se podobnosti s tem tudi končajo

Naslednji dan smo si za zajtrk ogledali laguno Jökulsárlón. Njen ata je ledeniški jezik Breiðamerkurjökull, le kilometer in pol oddaljen od morja, znamenita pa je po plavajočih ledenih gorah.  Tam so celo snemali Bonda, Batmana in Tomb Rider. V zadnjih 40 letih se je jezero povečalo za štirikrat in postalo najgloblje islandsko jezero z 248 metri globine. Na poti smo videli, kakšno pustošenje pusti za seboj reka Jökulsá, kadar narase. Odnaša ceste in železne mostove, katerih ostanki še zdaj stojijo ob novi cesti kot spomenik neustavljivi moči narave.

ta par prav nič prijetnih ptičev je za dobro jutro napadel Javorja, ker se je nevede preveč približal gnezdišču

ledene gore se skrivnostno dvigajo iz megle. ko se krušijo, pokajo tako glasno, da se ti zdi, da so žive. in prav zares so modre barve

ko se je megla dvignila, smo zagledali ledenik. ledeni kristali na gorah so se v živo magično lesketali v sončni svetlobi

umetniški primerek islandskih lišajev

Na poti proti vzhodu smo se ustavili, da smo kupili hrano in si ogledali par starih podeželskih hiš in hecnih sipin iz črnega vulkanskega peska, pokritih s travnatimi klobuki. Naš cilj je bilo mestece na vzhodni obali, katerega imena ne znam napisati. Na poti smo odkrili luštno nogometno igrišče z žogami ter ga izkoristili za večerno telovadbo.

me zanima, če sploh zmorem pravilno izgovoriti to ime (naša končna postaja si je lastila podoben neizgovorljiv naziv)

vasica ni imela samo najljubkejšega malega pristanišča, hecnega imena in super igrišča, ampak tudi cerkvico kot iz lego kock

prisrčen oven z asimetričnimi ušesi. na Islandiji so živali enakovredni udeleženci v prometu. tale gospod je poznal prometne predpise

I.c_land

Kljub mesecem časa, da se pripravimo na tale trip, smo bili bolj ali manj neorganizirani. Par dni pred odhodom smo se ob sredinočnem taroku in vinu zmenili le, kdo bo s sabo vzel nož in kdo sončno kremo.

Tako sem na dan odhoda še kupovala hitrosušeče se majice za na pot. Uro pred odhodom na letališče sem stvari mrzlično stlačila v mamin stari nahrbtnik, ki se je kasneje izkazal za prenosno mučilno napravo.

Na srečo imam res super prijatelje. Vsa zahvala gre predvsem Nikotu in njegovemu bratu.. Niko nas je namreč peljal do zagrebškega letališča. Zataknilo se je že na mejnem prehodu, kjer sem ugotovila, da sem namesto osebne v naglici pograbila zdravstevo izkaznico ter sem bila tako brez veljavnega dokumenta za pot. Carinik se je cinično zazrl v nas in vprašal, koliko nas je v avtu. Ker je znal šteti do štiri, smo morali potrditi njegov sum, da sem slepi potnik. Na srečo nas je spustil v prostor med obema mejama, kjer smo ob taroku počakali na Tomaža, ki je z avtom oddrvel po mojo osebno in jo začuda še pravočasno dostavil. Ob tem se vsakemu izmed mojih sotrpinov posebej zahvaljujem: hvala, hvala, hvala in hvala. Glede na pripetljaj bi si zaslužila mesece zasmehovanja :)

Na poti do letališča smo preizkusili zmogljivosti našega polota, ki presenetljivo pospeši do 180km/h. Prispeli smo par minut pred zaključkom check-ina. Letalo je sicer imelo dveurno zamudo, kar smo izkoristili za dremanje in dolgočasenje. V Stuttgartu nas je že čakalo naslednje letalo, mi pa smo obtičali v stekleni sobi, katere vrata se niso hotela odpreti. Na srečo je letališko osebje to kmalu uredilo in ob enih ponoči po lokalnem času smo pristali na keflaviškem letališču. Na Islandiji, prav res :)

mislim, da so to Javorjeve kopalke

ker so vojaška letala okupirala našo stezo, smo morali tudi na pristanek počakati. takole svetlo je sredi noči

na tej sliki vidimo Javorja z zaenkrat še nesmrdljivo prtljago. za njim je napeta zlobna vrvica, ki škodi Tininim kolenom in k njej privlači krvoželjne vampirje in orke

Čeprav bi jaz najraje kar peš rinila do Reykjavika, smo se odločili prespati v kampu blizu letališča, kolikor “noči” je še ostalo. Na turističnih informacijah smo našli zloženko z vsemi islandskimi kampi ter poklicali latnika, da nas je prišel pobrati s kombijem. Ker smo imeli samo telefonsko številko, ne pa tudi imena, smo zelo suvereno dvakrat odslovili človeka, ki nas je spraševal, če čakamo na prevoz do kampa Aleks. Ker smo bili po enournem čakanju še zmeram na letališču, nas je prišel iskat še tretjič, tokrat že ob treh zjutraj. Očitno zgledamo bolj zmedeni kot hudobni, saj nas je sprejel z nasmeškom in nam ni zaračunal dodatne poti.

Ob štirih zjutraj smo končno zlezli spat. Trmasti Anže je skoraj zmrznil v Adijevem vetrovnem šotoru, ker se mu je očitno zdelo primerno že prvi dan testirati, koliko Beara Gryllsa premore v sebi.

Dokler smo še imeli dostop do tople vode, smo se umili, nato pa se odločili za štop do 50 km oddaljenega  Reykjavika, kjer naj bi najeli avto. Po parih minutah nam je ustavil majhen dostavni kombi, ki pa je imel prostor le za dva. Pol minute za njim je že pripeljal naslednji avto, ki je pobral mene. Fanta sta zraven dobila še panoramsko vožnjo po mestu, mene pa je moj voznik odložil pri Harpi, njihovi koncertni dvorani.

Anže pred Harpo. zanimiva zadeva, pokrita z mavričnim steklom, ki spominja na ribje luske

notranjost Harpe. strop je obložen z ogledali, na modernem pohištvu pa lahko posedaš cel dan in po njem drobiš piškote, pa te ne bodo nagnali ven. prijazni ljudje!

opravičujemo se Jamesovim sosedom, da smo jim med hekanjem malce polomili ograjo.

Že mesece prej smo se z Jamesom, avstralskim priseljencem, ki za hobi in zaslužek relativno poceni posoja stare kripe, dogovarjali za najem avta. Naša komunikacije je bila zmedena in na koncu smo imeli srečo, da je sploh imel na voljo kak avto za nas, pa čeprav ne tistega, ki smo ga želeli. Par ur smo čakali pri njem na dvorišču, nato pa prevzeli pravkar-od-mehanika korejski dizel terenec. Ker smo se bali visoke cene, si nihče ni upal vprašati po njej. Na srečo smo se čez par dni opogumili, izbrskali navidezno izgubljeno pogodbo in se olajšali ob ceni 7000 kron na dan, približno 45€. Kar smo prihranili na ta način, smo seveda zapravili za bencin. Naša škatla je požrla 15 litrov na 100 km, mi pa smo jih prevozili kakšnih 1700. Naj omenim, da so naftni proizvodi na Islandiji pošastno dragi. 250 ISK za liter, to je 1.67€, pa še cena se je parkrat na dan dvignila za nekaj centov.

Ne vedoč, da smo od trgovine (Bonus – najugodnejša izbira!) oddaljeni le nekaj sto metrov, smo se kakšno uro vozili po mestu. Šaljivci imajo za turiste na velikih vpadnicah prav posebne semaforje, ki dovolijo zavijanje v levo samo vsako četrto periodo. Ko smo že razmišljali, da bi prav po balkansko zapeljali skozi rdečo luč, se nas je le usmilil. V trgovini smo se založili s hrano (priporočam Euroshopper quick macaroni – blazno hitro se skuhajo in impresivno zrastejo), nato pa se še kakšno uro zgubljali na poti iz mesta proti vzhodu, Thingvellirju.

Anže je potreboval večerno telovadbo, ki pa se ovcam ni zdela tako komična kot nam.

tukaj smo se spogledali, soglasno izustili: “Mordoooor!”, se šli kepati z ostanki snega in valjati po prijetno mehkem mahu

Po Thingvellirju poteka prelomnica med evrazijsko in severnoameriško tektonsko ploščo, tam pa sta tudi največje naravno islandsko jezero in njihov prvi parlament, ustanovljen leta 930. Kakor je Javor povzel po sagi o njalu, je bila pravica tiste čase odvisna od tega, za koliko denarja si najel krive priče.

Drekkingarhylur – v tem tolmunčku so vse do leta 1838 utapljali “čarovnice”, moške pa so obesili ali obglavili

pogled na jezero ter naslednico najstarejše krščanske cerkve na Islandiji (na pokopališču za njo smo našli jezne goske in pa kapo, ki še zdaj dela družbo ostali krami v avtu)

Po sprehodu in ležernem poležavanju nad jezerom smo si privoščili sredinočno večerjo v družbi številnih muh, nato pa nezakonito postavili šotor na območju naravnega parka pod varstvom UNESCA.

čuden islandski fluorescentno rumen kruh. najbrž ga pozimi uporabljajo za razsvetljavo