vlak v Jodhpur

postaja v Mumbaju

postaja v Mumbaju

Indijski vlaki so zabavni. Imajo kakih 7 ali 8 razredov, ki se razlikujejo po kvaliteti sedežev/spalnikov in jakosti klime. Najnižji, sleeper class, naju je s Sandy stal 408 rupij (manj kot 6€) po osebi za 20-urno potovanje 934 km stran.

Na železniško postajo sva morali trikrat. Prvikrat so nama rekli, naj prideva naslednji dan ob devetih zjutraj. Naslednji dan so nama rekli, naj počakava eno uro in sva dobili t.i. “tatkal” vozovnice, namenjene izključno zadnji-hip turistom. Stanejo malce več kot če jih rezerviraš mesece vnaprej. Priložiti moraš kopijo potnega lista in vize in izpolniti formular.

ženske imajo poseben vagon na vlakih

ženske imajo poseben vagon na vlakih

šolarja iz slumov v šolski uniformi s kravato. živijo le par metrov stran od železniških tirov. predstavljam si, da se obrneš v spanju in te povozi vlak

šolarja iz slumov v šolski uniformi s kravato. živijo le par metrov stran od železniških tirov. predstavljam si, da se obrneš v spanju in te povozi vlak

Najin pograd je bil samo dvonadstropen in je bil na sredi vagona ob steni, vsem na očeh. Sicer so trinadstropni. Par ljudem sem se zdela blazno zanimiva. Ne bi rekla, da je na meni dovolj zabavnih stvari, da bi neznanec imel dovolj materiala za nekajurno strmenje vame, ampak s tem niso imeli problemov. Prodajalci vsega možnega kar naprej letajo gor in dol po vagonih – kupiš lahko otroške igrače, revije, hrano, čaj in celo podplate za čevlje.

to je bilo moje kosilo. v časopisni papir zavit napihnjen rih z začimbami, čebulo, paradižnikom in nekimi rumenimi laski

to je bilo moje kosilo. v časopisni papir zavit napihnjen riž z začimbami, čebulo,  paradižnikom in nekimi rumenimi laski. bhel!

Na postajah vate drezajo otroške ročice, ki prosijo za denar. Včasih imaš čas, da si med postankom kupiš kakšno stvar na postaji.

samose s postaje na večerni poti v Sandyina usta

samose s postaje na večerni poti v Sandyina usta

Po večerji sem se hotela znebiti smeti, zato sem sprevodnika vprašala, kaj naj z njimi. Samo odprl je vrata od vagona. Počutim se dokaj grozno, ker smeti dobesedno nimaš kam dati. Košev za smeti še nisem zasledila, kaj šele, da bi odpadke ločevali. Baje jih ljudje v slumih zbirajo in reciklirajo. Meni se je zdelo, da iz nijh gradijo hiše, oziroma v njih živijo kot v gnezdu.

Ponoči je bilo precej mraz. Mislim, da je bilo v puščavi kakih 10°C, vendar je to za tanko bombažno opravo, ki spi pri oknu, ki ne tesni, precej neprijetno. AC razred pa ima baje sploh povsem ledeno klimo.

Razen po pričakovani uri prihoda (čeprav imajo vlaki pogosto nekajurne zamude) niti ni lahko ugotoviti, kje se moraš izkrcati, saj so oznake na postajah v glavnem v hindujščini.

Ranakpur Express:)

Ranakpur Express:)

Aja, kaj se je zgodilo z mojo sim kartico: poklicala sem aktivacijsko številko, na kateri je prijazni Indijec s tipičnim indijskim naglasom indijske angleščine od mene hotel podatke, ki jih nisem razumela. Tako sem mu črkovala moje ime, slovenski naslov, naslov hostla in vse. Potem je od mene hotel “landmark” :D  To očitno ni poštna številka, zato sem rekla Colaba (umbaju) in je rekel, da je moja sim kartica zdaj aktivirana.

To seveda ne drži, tako da ne morem klicati nikamor. Poleg tega s sabo še zmeram vlačim paket rakije in čikov za Barbarinega indijskega prijatelja, ker se zavijalec paketov na pošti nahaja ob skrajno neprimernih časih :)

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s