Špelica štiri

Čeprav imamo to sezono tako indijansko jesen, sem vendarle, čeprav z zamudo, vsaj opazila, da je konec poletja. Čas torej, da zabeležim moje prvo jadranje.

Skratka, Dešmanovi imajo po zaslugi svojega dedka strast do jadrnic. Trenutno sta v obtoku Špela 4 in 5.

Špelici se je na poti ob hrvaški obali pokvaril motor, Ada in Gregor pa nista imela dovolj počitnic, da bi bdela ob njej. Tako je nekaj dni počivala v luki na Korčuli, dokler je ni prevzela naslednja posadka:

Mia, San, Krista, Javor in moja malenkost

Mia, San, Krista, Javor in moja malenkost

Do Splita smo šli z nočnim vlakom s prestopanjem v Zagrebu, od tam do Korčule pa s trajektom. Ker sem neskončno škrta, z Javorjem nisva rezervirala ležišča na vlaku, ampak sva spala v svojem kupeju. Bilo je povsem luštno, razen nočnega vetra skozi vse mogoče špranje, kar je rezultiralo v kratkem grlobolu in malo daljšem herpesu zaradi padca odpornosti.

Korčula

Korčula

Na Korčuli smo se vkrcali na avtobus, ki nas je odpeljal na drugi konec otoka v Velo luko, kjer nas je čakala naša barka. Juhu!

Tam smo se strašno razkomotili po Špelici in na sosedovem luksuznem gliserju, saj smo morali še tri dni čakati, da je del motorja prispel in sta ga vrla mehanika vgradila. Če ne bi bila privezana na bok nekega drugega gliserja, ki je bil privezan na tega, se to seveda ne bi zgodilo. Tako pa smo pri karnaprejšnjem skakanju čez tuje krove ugotovili, da je bolj udobno sedeti na njihovi palubi.

Pridružil naj bi se nam še šesti član posadke, Goran, ampak se ni. Vzelo ga je nebo. Njemu v čast smo preimenovali majhen gol otoček blizu Vele luke v Otok Svetega Gorana.

Med počitnikovanjem in ljubim brezdeljem je Krista super kuhala. Naša prehrana je bila sestavljena iz pretežno paprik, le-te smo iz neznanih razlogov kupili na vsakem izletu v trgovino. Imeli smo jih tak presežek, da smo jih jedli cel teden, pa jih je še ostalo.

Jaz sem raje pomivala posodo in pri vsakem obroku kakšen kos spustila v vodo. Od izgubljenega pribora sem nazaj iztauhala samo en kozarec. Javor je na tak način potopil na novo kupljene kopalke.

Ko sta postavna mehanika, nad katerima se je slinila 1/3 žensk na krovu (ne jaz), končno opravila svoje delo, smo odrinili. Ta dan nas je čakala kratka plovba, saj smo izpluli šele popoldne. Hitrost res ni bila vrlina teh fantov.

Naredili smo le kakšnih 30 km in se zasidrali v zalivu na otočku Ščedru. Plavali smo do obale, kjer je San iz starih vej sestavil improviziran splav in se odločil, da bo z njim priplul do Špele (od oka 150 metrov).

jadranje2014 0040

Čeprav je San skorajšnji doktor biokemije in res neverjetno genijalen, je najbrž is slike razvidno, kako se je njegov izlet končal. Do jadrnice je sicer prišel, ampak povsem moker in predvsem precej za nami, saj mu je splav sproti razpadal pod ritjo.

zalivski sosedje zvečer

zalivski sosedje zvečer

Naslednji dan smo vstali ob petih zjutraj in ob vzhodu odrinili na pot. Sanov splav, ki smo ga zvečer privezali na bok, je odneslo ven iz zaliva, presenečeni smo z njega rešili eno vrv.

jadranje2014 0070

Sanova čedna kapa z bleščičastim srčkom I love Croatia <3

Sanova čedna kapa z bleščičastim srčkom I love Croatia <3

končno slike Špelice!

končno slike Špelice!

jadranje2014 0086

vetromer je še ena izmed stvari, ki pri Špelci ne obratujejo

Naslednji pristan je bil Drvenik veli, kamor smo se že čez dan zatekli zaradi napovedanega viharja.
Zasidrali smo se za valobran v zalivu, saj je grozila strašna burja. Nesrečno smo zapeli sidro v tla in se nespretno ujeli v past. Zvečer smo se privezali na bok nekih veselih starejših Italijanov, da veter ne bi butal Špele ob pomol. Na njihovem drugem boku je visela še nemška ali avstrijska jadrnica. To je bilo res lepo od njih.

Špelca ima oranžno plahto

Špelca ima oranžno plahto

Drvenik veli je luštkano mestece. Čez takrat še sončen dan smo se sprehajali po pokopališču in jedli sladoled.

stara zapuščena oljarna

stara zapuščena oljarna

jadranje2014 0113

pristna flora in favna

pristna flora in favna

Veseli, da ni bilo napovedanega strašnega neurja, smo naslednji dan previdno izvlekli zataknjeno sidro in ga uspeli neugodno naviti na vitel. To je bila še kar slaba ideja.

Pluli smo do Kornatov in se zasidrali v zalivu na Mali Lavsi. Plavali smo okrog, z Javorjem sva bosa zlezla na vrh hribčka. Hotela sem odplavati do sosednjega otočka, ampak je bila pot čez skale do obale tako počasna, da me je prej ujel večerni mrak. Kasneje sem pogledala na zemljevid in ugotovila, da se otoček imenuje Veseljuh. Zdaj mi je še bolj žal, da nisem šla. Kakšno vedro ime!

Veseljuh

Veseljuh

Edina hiša na Mali Lavsi je neka strahotno draga restavracija. Zvečer smo se odločili za kapitansko večerjo. Ker se nam ni dalo pripraviti čolnička, da bi se peljali do obale, sem plavala do tja in prosila natakarja, če nas pobere s svojim čolnom. To je tudi storil. Lačni smo naročili vsak svojo ribo in jih veselo pomljaskali. Ob računu pa nas je skoraj zadela kap, namreč za 4 ribe in liter slabega belega vina smo morali plačati 1200 kun, kar je preračunano več kot 30€ na osebo.

romantičen sončni zahod nad Malo Lavso

romantičen sončni zahod nad Malo Lavso

Glede na to, da je ta gostilna precejšnja luknja z dvakratnimi cenami rib v precej boljših restavracijah, smo temu ugovarjali. Komaj smo napraskali skupaj ostanke našega denarja in z grenkim priokusom prosili, naj nas odpeljejo nazaj do barke. Takrat pa je natakar zatrmaril, da se mu ne da. Potem nam je skušal še zaračunati 10 € za ta bajni prevoz stotih metrov v vsako smer. Če nam ne bi uspelo prepričati lastnika, da ga ukroti, bi naredili ropot čez cel zaliv in odgnali potencialne bodoče stranke (takrat je bilo že sredi noči).

NIKAKOR ne dati denarja tem nesramnežem, ni vredno

NIKAKOR ne dati denarja tem nesramnežem, ni vredno

Veselili smo se, da bomo naslednji dan odrinili iz tega zaliva z neprijetnimi domačini in nekristalno vodo, toda glej ga zlomka, naslednje jutro motor ni hotel vžgati in nismo mogli izpluti. Obupani smo mahali mimoplovečim barkam in uporabili celoten repertoar jezikov, ki smo jih znali govoriti na krovu, da bi nam posodili kable za polnjenje akumulatorja (nezanemarljivo število: slovensko, hrvaško, rusko, angleško, nemško, italijansko, francosko in špansko).

Na žalost nihče ni imel teh kablov, mnogo ljudi pa je barke samo najelo in sploh ni vedelo, kaj bi radi. Ko jih je v zalivu ostalo le še nekaj, smo končno dobili pomoč. Sosed nas je navezal na svojo rit in nas potegnil iz zaliva do marine na sosednjem otočku. Da bi kot zadnji obtičali na otoku samo s tisto restavracijo, brez vode in denarja, bi bilo strašno.

naši rešitelji

naši rešitelji

V marini nam je možakar prijazno in zastonj posodil kable za vžig, ki pa niso prav nič pomagali. Z motorjem je bilo narobe nekaj novega. Do štirih popoldne smo se hecali s tem, nato pa sklenili, da imamo do sončnega zahoda ugoden veter in da v najboljšem možnem primeru lahko skozi plitve ožine med otoki odjadramo do Murterja.

takole zgledata Špelčino pogonsko kolesje in nezadovoljen San

takole zgledata Špelčino pogonsko kolesje in nezadovoljen San

jadranje2014 0162

kapitanka in njena desna roka preučujeta, kje bomo pluli, da ne zgubimo vetra in hrkati ne nasedemo

Če me spomin ne vara, smo pluli po samo štiri metre globokih plitvinah, z ugrezom Špele dva metra. Medtem, ko je Mia profesionalno krmarila prav do pristanišča, sta San in Krista telovadila po premcu, da bi rešila zagozdeno sidro. Ker smo se zelo majali na valovih, smo bili presrečni, da jima ni odvezano padlo v globine morja.

jadranje2014 0163

glavna krmarka Mia na ves glas poje gusarske pesmi

jadranje2014 0165

blizu Murterja nas je po desni prehitela podmornica

jadranje2014 0167

rdeča pika na sredi slike je Luna. v živo je zgledala noro!

Tako blizu smo morali prijadrati, ker nas niso hoteli priti potegniti skozi ožino. Ko nas je pobral navaden gumenjak, nam je bilo jasno, da bi vlečenje naše jadrnice trajalo celo noč. Tako pa nas je v eni uri potegnil do priveza, naslednji dan pa je bil tudi motor že nared za izplutje.

Tako smo samo še odpluli do Zadra, kjer smo Špelo predali naslednji ekipi, da jo je odpeljala do Portoroža. Tam so mehaniki povedali, da bi se potopila, če ne bi pluli in črpali vode iz motorja.

jadranje2014 0175

še zadnji kičasti zahod nekje blizu Zadra

Bil je lušten teden, poln dobre hrane, taroka in bolj ali manj zanimivih dogodivščin.

Na žalost nismo jadrali toliko, kot bi radi, in med skrbjo za Špeline vitalne dele tudi ni bilo zmeram časa za kopanje, kar je škoda. Verjamem, da je sicer jadranje čudovita izkušnja. Upam, da grem še kdaj, preden pozabim, kako se reče kateremu delu in kako se upravlja z njim. Tudi krmariti je zabavno.

moja draga 70-letna mati je za rojstni dan dobila tole poskusno užitno, a ne rajsko dobro, skutno-hruškovo torto.

torta

še izmišljeni recept, preden izgubim listek z zapiski:

testo:  80 g masla, 100 g moke, 40 g kakava, 3 rumenjaki, 3 snegci, 1 pecilni puderček, 125 g sladkorja, 1,8 dl mleka (pomoje se da maslo in mleko komot nadomestiti z jogurtom ali pa vsaj kislo smetano. bom poskusila v tazaresni praznovalni torti). pečeš na 180° dobre pol ure, .ohlajenega prerežeš in navlažiš s pomarančnim sokom ali čim drugim jedilno-pilnim

hruškasta plast: 6 hrušk, ki jih vržeš v 65 g karamele (hruške spustijo vodo in se nečedno skrčijo in jih je potem povsem premalo)

krema: 90 g lahkega kremnega sira (najin je Milfina iz Hoferja), 175 g albuminske skute, 1 želatina, 250 g stepene sladke smetane, hruškova voda ^^

Transforma

Ko so se tarokmušketirji s kolesi potepali po Madžarski/Češki/Slovaški/Poljski/Avstriji, je bilo treba nekaj početi. In ker nisem dovolj hardcore, da bi v tej strašanski poletni vročini zganjala enako količino kolesarjenja kot oni (100km na dan z otovorjenimi prtljažniki po raznih hribih), sem šla za par dni uživat na Transformo. Letos sta jo organizirala ljuba Lori in Jurij.

Tja so me zapeljali Eva, Oskar, Krištof in njihov stafford kuža Kan. Ko sem jih čakala na Dolgem Mostu, sta do mene pristopila dva Belgijca, ki sta se z Metal Campa namesto domov odpeljala v napačno smer in sta iskala štoparje. Me zanima, kam sta se navsezadnje odpeljala v lastni režiji.

Sam tabor je bil zraven reke Nadiže blizu vasi Kred pri Kobaridu. Gozd je tam posejan z jasicami in balvani, na bregu nad njim pa stoji majhna cerkvica. Imeli smo svoj vodni izvir in si delili delo kuhe in pomivanja. Ne spomnim se, če sem postala dobra kuharica že spomladi ali šele zdaj, ampak take izkušnje z improvizacijo vsekakor pomagajo. Kako iz petih kil čičerike, pol kile sladkorja in malo začimb narediš ne samo užitno, ampak naravnost slastno stvar za 100 ljudi?

skupinska izdelava čapatijev

skupinska izdelava čapatijev

čapatimojster Peter

čapatimojster Peter

nastajane čapatiomake

nastajane čapatiomake

končno kosilo. njamnjam!

končno kosilo. njamnjam!

manj lušten del opravkov v kuhinji

manj lušten del opravkov v kuhinji

Vsa hrana je bila vegi in naravnost odlična, ampak je presenetljivo veliko število ljudi goljufalo in si v vasi kupilo meso. Ne sodim, ampak se mi pa zdi hecno :)  Sama nisem pogrešala ničesar, niti sladoleda. Čudež!

Ob vseh ostalih delih dneva, ko se nismo prehranjevali, smo plavali, imeli delavnice kung-fuja, tai-chija, joge, gledališča, dihalne vaje, igrali frizbol, tarok, šah in razne inštrumente (upam, da se da kalimbe kupiti tudi v bolj “evropskih” delih Afrike, recimo v Maroku :).  Zvečer smo v tavelikem vojaškem šotoru gledali politične ali/in arty filme, vsaj kadar se agregat ni odločil ugasniti. Spala sem kar tam, ker se mi ni dalo prinesti svojega šotora. Ponoči smo ležali v travi in poslušali Borovo predavanje o ozvezdjih.

Vidova šah delavnica

Vidova šah delavnica

frizbol

frizbol

indijanska savna v ozadju :)  vključno z razbeljenimi kamni in nabranimi dišečimi zelišči

indijanska savna v ozadju :) vključno z razbeljenimi kamni in nabranimi dišečimi zelišči

Transforma044

voda je bila ravnopravšnja, izjemno prijetna

voda je bila ravnopravšnja, izjemno prijetna

breg Nadiže

breg Nadiže

jutranja (opoldanska) skupščina

jutranja (opoldanska) skupščina

Transforma211

Ob prihodu nisem poznala praktično nikogar, ampak so večinoma vsi pravi srčki. Lori se je v trdi temi odločila z barvami za kožo popleskati moj obraz. Končni rezultat je bil nekak abstrakten polmetulj:

Lorijino sredinočno ustvarjanje ob reki

Lorijino sredinočno ustvarjanje ob reki

ostanki facepainta, ki so preživeli noč (tudi spalka je zdaj v parih novih odtenkih zelenomodre in rdeče)

ostanki facepainta, ki so preživeli noč (tudi spalka je zdaj v parih novih odtenkih zelenomodre in rdeče)

Moj drugi večer tam (ostali so bili tam že nekaj dni, jaz sem prišla samo za zadnji vikend+en dan ekstra po koncu) se je v tabor prikradel nek potepuški pes in ugriznil Krištofa v roko. Kan ga je kot pravi pes čuvaj ponosno branil in skoraj ubil tistega cvilečega psa. Tako so predčasno odšli na urgenco v Ljubljano, da bi ugotovili, če je stekel.

pospravljalni ponedeljek

pospravljalni ponedeljek

Tako niti nisem vedela, kako bom prišla domov, saj nas je po zadnjem uradnem dnevu ostalo še kakih 20, pol katerih ni šlo proti Ljubljani, ostali pa so pospravljali in tovorili zadeve nazaj. Odločila sem se, da bo štop dobra izbira. V teh malih krajih po navadi ustavljajo precej pogosto. Na žalost pa je promet naseljenosti primerno redek in tako je moja vožnja domov trajala 5 različnih avtov, 10 km hoje, 2 uri vedrenja pred strašnim neurjem – skupaj več kot 10 ur :)

vse, kar potrebuješ za kvaliteten 10-urni štop čez pol države

vse, kar potrebuješ za kvaliteten 10-urni štop čez pol države

Transforma309

napad strašnega viharja

napad strašnega viharja v Idriji, kjer sem vedrila v lokalnem Tušu in vsako uro pojedla en čokoladni kornet

To je bil ta vihar, ki je razdejal zahod države, pometal strešnike s streh, podrl drevesa in poplavil pridelke. Sem imela blazno srečo, da me je Dejan tako premišljeno odložil tik pred nakupovalnim centrom. Tudi zadnji štop sem dobila izpred njega, direkt do Ljubljane :)

IŠMT

Enkrat v začetku ali pa morda sredi julija je Iskra organizirala športno motivacijski tabor v Kovku nad Ajdovščino.

Bilo je luštno. Smo plezali, se streljali, hodili navkreber, navzdol, narobe na orientacijskem pohodu, plavali, tarokali, se učili samoobrambe. Skratka cel kup praktičnih stvari za preživetje, če bo kdaj državljanska vojna ;)

nočni pogled na Ajdovščino s Sinjega vrha

nočni pogled na Ajdovščino s Sinjega vrha

razlaga astronomskih pojavov v čudoviti temi

razlaga astronomskih pojavov v čudoviti temi

ISMT006

ostali člani naše skupine na orientacijskem pohodu

ostali člani naše skupine (razen Ponija, ki je skoz korakal 20m pred nami) na orientacijskem pohodu

gozdne jagode, njomnjom

gozdne jagode, njomnjom

divje višnje. ne tako zelo njomnjom

divje višnje. ne tako zelo njomnjom

precej na easy smo si vzeli. ko sta nas prehiteli dve skupini, smo se leno odločili, da gremo kar nazaj

precej na easy smo si vzeli. ko sta nas prehiteli dve skupini, smo se leno odločili, da gremo kar nazaj

60% naše skupine Izgubljeni. a je treba povedat, da smo bili zadnji, čeprav sploh nismo obiskali treh kontrolnih točk?

pikapolonica nad Vipavo

pikapolonica nad Vipavo

moj prvi poskus plezanja

moj prvi poskus plezanja

miniaturna izvedba ponijev

miniaturna izvedba ponijev

Nazaj sem odkolesarila z mojo gorsko Marlin. Kljub temu, da sem se mimo odcepa za Ljubljano peljala kakih osemkrat, sem ga nazajgrede uspešno zgrešila in naredila 9-kilometrski detour čez Črni Vrh. V klancu sem počivala in jedla sendvič, ko me je dohitel star Italijan na specialki in povprašal o smeri proti Logatcu. Nevede, da sem na napačni poti, sem mu suvereno zatrdila, da gre prav. Zgrozil se je ob tem, da grem z gorskim kolesom in ruzakom na 70-km pot v taki vročini, in oddirjal naprej.

vrh prvega klanca

vrh prvega klanca

Kakšno uro kasneje, ko sem že vedela, da ne grem prav, saj sem to preverila na vsaki možni črpalki od Črnega Vrha naprej, sem spet jedla sendvič. (Ker je kolo gorsko in se človek zmatra! :)), je Italijan spet prišel za mano. Kaj je pri dvakrat višji hitrosti kot jaz počel celo uro, mi nikoli ne bo jasno.